AJDA

AJDA ( Fagopyrum esculentum) je enoletnica iz družine dresenovk. Izvira iz Kitajske.Tatari so jo na svojih pohodih prinesli na zahod, v Rusijo in MaloAzijo, pozneje pa se je udomačila v Sredozemlju.Evropski narodi so jo poimenovali po nekristjanih, in sicer ble sarrasin, ble noir(Francozi), Heiden (Avstrijci), Buchweizen (Nemci),  buckweat (Angleži), pohanka (Čehi), heljda (Hrvati). Ajda botanično ne sodi med žita, njen plod, t.i. seme , pa ima podobno notranjost kot meljak žit, zato jo po načinu predelave zrn v kašo, zdrob, moko in kosmiče uvrščamo prav mednje. Pomen ajde v prehrani Evropejcev je bil skozi stoletja vse večji. Kruh, žgance in kašo so cenili vsi sloji, kmetom pa je pomenila preživetje, čebelarji so jo in jo še danes cenijo zaradi medovitosti.Zdravilnost ajde so cenilki že ljudski zdravilci pred stoletji. K nam je ajda prišla v 15.stoletju, v drugi polovici 20.stoletja pa je začela izginjati z naših njiv.

Ajda je občutljiva za herbicide, zato je idealna za biološki način pridelovanja, ki temelji na vrstenju večjega števila poljščin.

TATARSKA AJDA ( Fagopyrum tataricum L.J.Gaertn), imenovana tudi nora ajda, je plevel med navadno, zlasti zato, ker moka iz nje nekoliko pogreni. Pri nas so jo kmetje včasih sejali za krmo, danes pa je cenjena tako kot na Kitajskem zaradi zdravilne snovi rutina, ki ga ima v listih in v plasti pod luščino več kot navadna ajda. Tatarka se od navadne ajde loči tudi po samoprašnih cvetovih in zrnih z zaokroženimi robovi, ki se rada osipljejo že na njivi.

UPORABA V PREHRANI IN ZDRAVILNI POMEN

V prehrani uporabljamo ajdovo kašo, moko, zdrob in kosmiče. Oluščena ajdova zrna ali kaša je nadev za polnjene paprike, sarmo in kašnate klobase( krvavice). Tudi v narastkih in rižotah nadomešča riž.

Iz 100kg ajdovih zrn nameljejo približno 60 do 70kg moke in 4 do 18kg otrobov, 18 do 26 kg pa je luščin.

Ajdovnjak( ajdovnik) je kruh iz same ajdove moke. V Valvasorjevih časih( 17.stol.) je slovel kot svatbeni kruh, narejen iz zmesi mok ajde, prosa in ječmena. Danes večinoma peki mešajo ajdovo moko s pšenično, ker ima slednja več lepka (glutena). Kruh iz čiste ajdove moke pa je primeren za bolnike s celiakijo. V slast nam gredo ajdov kruh z orehi, ajdove palačinke, praženec, rezine, zavitki, štruklji, pogače in torte.

Iz moke pripravljajo testo za mlince, oblikujejo svaljke in smoke. Med najbolj znanimi narodnimi jedmi pri nas so ajdovi žganci. Na Japonskem so zelo priljubljeni ajdovi rezanci in špageti.

Temno rjav in sotro dišeč ajdov med so v preteklosti uporabljali za medeno pecivo, potice, medene kruhke (škofjeloški)...

Sveža zel vsebuje rutin, ki krepi odpornost organizma pri boleznih srca in ožilja. Preparati iz rutina delujejo protibakterijsko, zaustavljajo krvavitve, znižujejo krvni tlak in blažijo opekline, učinke radioaktivnega sevanja, kar so ugotovili in s pridom uporabili na Japonskem. Za oskrbo organizma z rutinom je primeren čaj iz mladih obranih in posušenih ajdinih listov ali pa si čaj skuhate s pomočjo zrn ali kaše tatarske ajde. Samo kašo pripravite kot prilogo, vodo, v kateri ste skuhali zrna , pa pripravite kot čajni napitek.

Luščine so polnilo za zglavnike in ležišča, uporabne so tudi kot izolacijski material v gradbeništvu.

V Sloveniji so izvirni izdelki mlinarja Rangusa iz Vrhpolja pri Šentjerneju.

Več o ajdi , njenem pridelovanju in jedeh po receptih naših babic in tistih malo bolj nenavadnih iz tujih logov, lahko preberete v knjigi prof. dr. Ivana Krefta AJDA (1995, ČZD Kmečki glas).

Viri:

I.Kreft: Ajda,ČZD Kmečki glas, 1995

D.Kocjan Ačko: Ajda, Naša žena, 1999, št.6

www.henriettesherba.com

www.agroatlas.ru

www.wikipedija.org